Avtor: neimenovani lik funkcija: neznana vloga neimenovani lik

»Toda nič se ni zgodilo in pod grodnico / se je namesto svetlobe naselila tesnoba / grmade besed so se zrušile v molk«

»Takrat zamižiš in se utopiš v zvokih kamenčkov, škržatov, otrok, ki skačejo v morje in se prepustiš gledanju slik v spominski fototeki. Tiste, ki so bile dejansko posnete, se mešajo z osebnimi, ki obstajajo samo v tvoji glavi in so v resnici samo neizbrisni občutki.«

»Je šel satan vanj.«

»Ta človek pred njim radikalno posega v njegov način razmišljanja in življenja. Naj to sprejme zaradi prijateljstva, ki ga mogoče sploh ni?«

»V njegovi notranjosti se je vse uprlo. Pomislil je na očeta, mater in sestre, ki so bili vsi zakopani v tradicionalni način življenja, kjer ni bilo nikakršnega prehajanja med sloji, na kar je namigoval Martin.«

»A ne samo namigoval, on je tak svet že živel, kot je užival vse blagodati svojih izumov, o katerih se je še izobraženim ljudem komajda sanjalo.«

»V njem je nastala silna miselna in čustvena turbulenca, kot ogromen vrtinec, maelstrom, ki kani pogoltniti vse, kar se mu približa.«

»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«

»In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«

»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo.«